Kaj pomeni, če je tajnica oblečena enako kot direktorjeva hči, o prenajdenosti McDonaldsovega pomfrija in kako sitemu človeku prodati umetnost?
Tomaž Apohal v svojem diplomskem delu Poblagovljenje ustvarjalnosti [1] piše o tem, da »če delavec in njegov nadrejeni uživata v istem televizijskem programu […], če je tajnica oblečena enako atraktivno kot hčer njenega delodajalca, če vsi berejo enak časopis,« [2] potem ne moremo razumeti te asimilacije kot izginjanje razredov, temveč zgolj kot »izjemen obseg potreb in zadovoljitev, ki služijo ohranitvi obstoječega sistema«. [3]
Na prvi pogled se torej zdi, da če si tajnica s svojo plačo lahko privošči enak kostim, ruto in torbico kot direktorjeva hči, s tem daje vtis, da ima okus »višji« od svojega statusa in da je njena plača vendarle dovolj visoka, da si to lahko privošči.
Pa vendar spet govorimo o kamuflaži in dajanju vtisa, saj ima direktorjeva hči takšnih torbic malo morje, tajnica pa se je verjetno za nakup takšnega outfita morala odreči marsičemu drugemu, kar bi morda sicer bolj potrebovala.
Velja rek: »Obleci se za službo, ki si jo želiš, ne za službo, ki jo imaš.« [4] In dani primer je odlična reprezentacija tega.
Tajnica v našem primeru mora na svojem delovnem mestu delovati urejeno, saj daje obiskovalcu nekakšen prvi vtis podjetja, torej je njena naloga (poleg seveda dela, ki ga opravlja) dajanje vtisa, kako dobro podjetje skrbi za svoje zaposlene.
Trg poskrbi, da so takšne kamuflaže možne, da so lahko npr. zaposleni v trgovinah z oblačili videti, kot da bi slučajno z modne piste stopili v trgovino in kar mimogrede postregli še nekaj strank.
V resnici več kot polovico svoje plače namenijo kostimom za to igro, precej pogosto tudi na sugestijo delodajalca, drugače pa zato, da ne bi zaostajali za ostalimi, ki že igrajo to igro. Stranke v trgovini, torej obiskovalci predstave, pa imajo vtis, kako dobro preskrbljeni, zadovoljni in profesionalni so zaposleni v trgovini.
Apohal nam predstavi tri različne miselnosti ter njihove motivacije, potrebe in načine zadovoljitev teh potreb. Motivacija v industrijski miselnosti je temeljila na materialnih potrebah in udobju, miselnosti sanjske družbi na vrednotah, v novi miselnosti ustvarjalnega človeka pa postanejo najpomembnejši elementi motivacija, izzivi in priložnosti.
Če primerjamo to z Maslowo hierarhijo človekovih potreb, lahko opazimo, da razvoj tržne miselnosti sovpada z dviganjem po lestvici. Z zadovoljevanjem splošne blaginje se tako zadovoljijo potrebe industrijske miselnosti, njihovo mesto pa prevzamejo potrebe po spoštovanju in samoaktualizaciji.
Apohal dodaja, da se tudi razumevanje delovnega mesta spreminja skozi vidike tržne miselnosti: v industrijski miselnosti je dobro delovno mesto predstavljalo dobro fizično okolje, v sanjski družbi je bilo dobro delovno mesto tam, kjer je bilo urejeno socialno delovno okolje, za miselnost ustvarjalnega človeka pa je dobro delovno okolje tam, kjer je potencial za izkoriščanje osebnih potencialov. [5]
Ponujena razlaga nakazuje, da naj bi vedno več ljudi prehajalo oz. že živelo v ideologiji ustvarjalnega človeka in da je industrijska miselnost stvar zgodovine. Pa vendar ob pogledu okoli sebe ne vidim samo motiviranih ustvarjalnih ljudi, ki hrepenijo po samoaktualizaciji. Veliko jih še vedno namreč ugodje in odgovore najde v materialnih dobrinah in dajejo veliko prednost ustaljeni previdni varnosti kakor tveganim izzivom.
Je že res, da smo postali malce zahtevnejši in nam morajo biti materialne dobrine prodane z ustrezno zgodbo in ideologijo, vendar materialne dobrine še vedno stojijo kot zadovoljitve naših želja in oblike nagrajevanja dosežkov. Razumem, da morda pretirano karikiram, vendar izhajam iz spoznanj, ki jih ugotavljam na vsakodnevni ravni in ob opazovanju ali pogovoru z ljudmi. Ljudje si vsekakor poleg vsakodnevnega kruha želijo spoštovanje in uglede v družbi, vendar je način, kako bodo to dosegali, v veliki večini še vedno pogojen z blagom.
Lahko bi rekli »oprostimo jim, saj ne vedo,« [6] vendar ni človeka, ki ne bi kdaj zavestno ali nezavedno ravnal enako.
Enako kot tajnica in zaposleni v modnih trgovinah smo velikokrat preprosto primorani igrati v tej igri. Na mestu je, da vprašam, kaj obleče brezposeln človek, ko gre na razgovor za delo. Čeprav je brezposeln, mora investirati v za službo primerno obleko, da lahko že na razgovoru za delo pokaže svojo ustreznost viziji delodajalca.
In kljub temu da je kandidat na razgovoru imel veliko dela in skrbi s svojo prezenco in se mu bo zdelo neumno ter krivično, da mora investirati toliko zgolj za priložnost in ne za jamstvo, se bo ozrl po ostalih kandidatih in tam bo gotovo kdo, ki se mu ni uspelo urediti in obleči nenapisani normi primerno in bo pomisli: »No, če sem se lahko jaz potrudil, bi se pa lahko tudi on.« Torej, če se nam je brezposeln kandidat v zgodbi na začetku zasmilil, lahko ob koncu zgodbe vidimo, da smo sami tisti, ki poganjamo ta pravila.
Torej, oprostite nam, očitno vendarle ne vemo, kaj počnemo.
Svoje razmišljanje torej nadaljujem v smeri tega, da so otroci industrijske revolucije že siti pomfrija in kole iz McDonald'sa in da bomo zelo kmalu, če že nismo, preobjedeni tudi zgodb. Posebej zgodb, ki so jim bile zgolj prodane in niso imeli besede pri njihovem ustvarjanju. [7]
Vedno več potreb je že zadovoljenih in v resnici smo do polnega siti vsega, vsekakor pa ostajata nekakšna praznina in potreba po nečem več, nečem drugem. Samo kot vprašanje časa vidim, kdaj bodo ljudje začeli posegati po transcendenci globalno in na vsakodnevni ravni.
Ne trdim, da se bomo kot družba čez noč spremenili v ezoterična bitja. Vsekakor niti ne trdim, da bomo kadar koli v bližnji prihodnosti (ali če sploh kdaj) presegli materialne dobrine. Ne glede na to, kako visoko na družbeni lestvici smo in v koliko napredni družbi živimo, statusni simboli bodo vedno blagovni in brez statusnih simbolov nimamo skorajda ničesar drugega, s čimer bi pokazali, kaj smo. Tržna strategija bi torej tu bila ponuditi transcendenco v fizični in kupljivi obliki.
Umetnost je vedno vsebovala povezavo smrtnika z nematerialnim in iracionalnim in doživljanjem metafizičnih izkustev, povprečen človek v današnjem času pa je precej majhen potrošnik umetnosti tako v fizičnem kot simboličnem smislu, saj ne kupuje umetniških del, prav pogosto pa si tudi ne hodi »nahraniti svoje duše« v galerije in muzeje. Razlogov za to je ogromno: povprečen človek z umetniškimi deli, razstavljenimi v galerijah, ne čuti (več) nikakršne povezave, saj ni naučen, da bi jih razumel.
Dela, ki se prodajajo za ogromne zneske, so popolnoma izven dosega in kvečjemu sprožajo neodobravanje in prezir zaradi večmestnih številk in se jih tretira kot aristokratski posmeh delavskemu razredu. Dela, ki pa so v nekem cenovnem rangu, ki si ga tak človek lahko privošči, so v resnici ali popolnoma zastarela ali produkti hobi umetnikov, ki pa jim skorajda ne moremo reči umetniška dela.
Kam se torej povprečen človek moje generacije obrne, če si želi kupiti umetniško delo? In vprašanje še iz druge fronte: kako umetnost prilagoditi potrebam trga in kaj bi to pomenilo za umetnost? In kaj za trg? In kaj za družbo?
———
[1] Tomaž APOHAL, Poblagovljenje ustvarjalnosti (diplomsko delo) Ljubljana (2007), Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
[2] Prav tam, str. 50.
[3] Prav tam, str. 50.
[4] Ang: »Dress fort the job you want, not for the job you have.«
[5] APOHAL 2007, op. 17, str. 44.
[6] Ang. »Forgive them for they know not what they do.«
Vir: Sveto pismo, Lukov evangelij 23,34.46 na: Biblija.net – Sveto pismo na internetu: <http://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&l=sl&compact=1&pos=1&qa
ll=1&idq=5&idp0=5&idp1=3&idp2=6&m=Lk+23,34.46>, 05. avg. 2017.
[7] APOHAL 2007, op. 17, str. 45,
*Apohal kot vir navaja: »Copenhagen Institute for Future Studies (2004): Creative Man: Strategy, Management and Business Opportunities in the New Market Logic, Members Report #2/2004 na: <http://www.cifs.dk/scripts/medarb.asp?id=CBE&Ing=2>«, vendar na navedeni povezavi članka ni več, zato navajam neposredno po njegovih besedah.
Iris POKOVEC, Všečnost & Kupljivost (magistrsko delo), Ljubljana (2017), Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnosti in oblikovanje, str. 17–19.