Bärlacha so pripeljali leta 1948 v Salem, v bolnišnico,
od koder se vidi starodavno mesto Bern in njegova mest-
na hiša. Srčni napad je bil kriv, da se je operacija za-
vlekla za dva tedna. Težka operacija se je posrečila, toda
izkazalo se je, da Bärlacha razjeda brezupna bolezen,
česar so se bali že prej. Slabo je kazalo za komisarja.
Preiskovalni sodnik Lutz, njegov predstojnik, ga je že
dvakrat prištel med mrtve in dvakrat je zadihal v upanju
toda tik pred božičem se je Bärlachu obrnilo na bolje.
Praznike je stari sicer še prespal, toda sedemindvajsetega,
na ponedeljek, je bil že pri močeh in je prebiral stare
številke ameriške revije »Life« iz petinštiridesetega leta.
»Zverine so bili, Samuel,« je zavzdihnil, ko je vstopil
tistega večera v sobo dr. Hungertobel, da bi ga pregledal.
»Same zverine,« je dodal in zdravniku ponudil revijo.
»Zdravnik si in si lahko misliš, kako je bilo. Poglej si
tole iz koncentracijskega taborišča v Stutthofu. Tabo-
riščni zdravnik Nehle opravlja trebušno operacijo na
nekem bolniku brez narkoze; in pri tem delu ga je nekdo
fotografiral.«
Zdravnik je odvrnil, da so nacisti večkrat počenjali
take stvari; ko pa je že hotel revijo odložiti, je pogledal
sliko in nenadoma prebledel.
»Kaj ti je?« je začudeno vprašal bolnik.
Hungertobel ni takoj odgovoril. Položil je odprto re-
vijo na Bärlachovo posteljo, segel v zgornji desni žep
svoje halje, potegnil iz njega roževinaste naočnike in si
jih nataknil s tresočimi rokami, kar je opazil tudi komi-
sar, nato pa si je še enkrat ogledal sliko.
»Le zakaj je tako živčen?« je spreletelo komisarja.
»Neumnost!« je nazadnje, ves vznemirjen, dejal Hun-
gertobel in vrgel revijo med druge časopise na mizi. »No,
daj mi roko, da vidimo, kako je z utripom,«
Minuta je minila v popolni tišini. Nato je zdravnik
izpustil prijateljevo roko in pogledal na list nad posteljo.
»Bo, bo, Hans!«
»Se eno leto?« je vprašal Bärlach,
Hungertoblu je postalo nerodno. »Zdaj ne bova govo-
rila o tem,« ga je zavrnil. »Paziti se moraš in prihajati
na preglede.«
Stari je zagodrnjal, da zmeraj pazi nase.
Hungertobel pa je pokimal, češ da je potem kar vse
v redu, in se hotel posloviti.
» Vrni mi vendar ,Life',« je zahteval bolnik in se delal
brezbrižnega. Hungertobel je potegnil s kupa na nočni
mizici eno izmed revij in mu jo dal.
»Ne tel« je odločno odklonil komisar in pogledal
zdravnika z nekakšnim posmeškom. »Prav tisto številko
hočem, ki si mi jo vzel. Ne gre in ne gre mi iz glave
tisto koncentracijsko taboriščel«
Hungertobel je za trenutek omahoval, in ko je že čutil
na sebi Bärlachov očitajoči pogled, je zardel in mu jo dal.
Nato je naglo odšel, kakor da mu je postalo tesno pri
srcu. Prišla je sestra. Komisar jo je prosil, naj odnese vse
časopise.
»Tega ne?« je vprašala sestra in pokazala na revijo, ki
je ležala na Bärlachovi postelji.
»Ne, téga pa nel« je dejal stari.
Ko je sestra odšla, si je Bärlach znova ogledal sliko.
Zdravnik, ki je opravljal zverinski poizkus, je bil v svoji
mirnosti podoben maliku. Večji del obraza je imel po-
krit s krinko.
Komisar je nato spravil revijo v predal svoje nočne
omarice in sklenil roke pod glavo. Oči je imel široko od-
prte. Strmel je v mrak, ki se je bolj in bolj razprezal po
sobi. Luči ni prižgal.
Spet je prišla sestra. Prinesla je večerjo. Še zmeraj
skopo, dietično: juha z ovsenimi kosmiči. Lipov čaj se mu
je zmeraj upiral, zato se ga ni pritaknil. Ko je posrebal
juho, je ugasil luč in se spet zazrl v temino, v zmeraj
gostejše sence mrakú.
Rad je imel, da so skozi okno odsevale v sobo luči
mesta.
Ko je prišla sestra, da bi komisarja opravila za noč,
je ta že spal.
Dopoldne ob desetih je prišel Hungertobel.
Bärlach je ležal na postelji z rokami pod glavo in
imel razgrnjeno revijo na odeji. Pozorno je upiral oči v
zdravnika. Hungertobel je ugotovil, da je slika, ki jo ima
stari pred sabo, slika iz koncentracijskega taborišča.
»Ali bi mi hotel povedati, zakaj si postal bled ko
zid, ko sem ti pokazal tole sliko v ,Lifeu'?« je vprašal
bolnik.
Hungertobel je stopil k postelji, snel bolniški list, ga
pregledoval dosti bolj skrbno, kot je to delal drugekrati,
in ga spet obesil nazaj. »Bila je smešna zamota, Hans,« je
rekel. »Ni vredno izgubljati besed!«
»Poznaš tegale doktorja Nehleja?« Bärlachov glas je
bil čudno vznemirjen.
»Ne,« je odgovoril Hungertobel. »Ne poznam ga. Le
spominja me na nekoga.«
Komisar je pripomnil, da si morata biti sila podobna.
Da je podobnost res velika, je potrdil zdravnik in si
še enkrat ogledal sliko. Spet se je vznemiril in Bärlach
je to dobro videl. Slika pa da kaže le polovico obraza, je
nadaljeval zdravnik, in vsi zdravniki so si pri operacijah
podobni ko jajce jajcu,
»Na koga te spominja ta beštija?« je neusmiljeno
vrtal stari.
»Vse to nima nobenega smisla,« je vzkliknil zdravnik.
»Saj sem ti rekel, da senm se zmotil.«
»Pa bi vendar prisegel, Samuel, da je on, kajne?«
No, seveda, se je otepal zdravnik. Da bi kajpak prise-
gel, če ne bi vedel, da ne more biti ta tisti, ki ga ima na
sumu, da je. Naj raje kar pustita to strašno stvar. In tudi
dobro ni, da zdaj po operaciji brska po starih »Lifeih«,
ko je vendar pravkar visel med življenjem in smrtjo. Da
ta zdravnik, je čez čas nadaljeval in kot začaran spet in
spet ogledoval sliko, ne more biti tisti, ki ga on pozna,
kajti tisti je bil med vojno v Čilu. In tako je na dlani, da
je vse skupaj en sam nesmisel.
»V Čilu, v Čilu,« je ponovil Bärlach za njim. »Kdaj
pa se je vrnil ta tvoj možak, ki po tvojem ne bi mogel
biti Nchle?«
»Petinštiridesetega.«
»V Čilu, v Čilu, « je spet začel ponavljati Bärlach, »Pa
mi ne bi povedal, na koga te spominja ta slika?«
Hungertobel je omahoval. Staremu zdravniku je stvar
začela že presedati.
Nazadnje je le spravil na dan: »Če ti povem ime
moža, ga boš začel sumiti.«
»Saj ga že sumim,« je odgovoril komisar.
Hungertobel je zavzdihnil in dejal: »Pa smo tam,
Hans; prav tega sem se bal. In jaz ne maram tega, razu-
meš! Star zdravnik sem in nočem nikomur napraviti hu-
dega. Tvoj sum je bedast. Saj vendar ne moreš človeka
osumiti zgolj po eni sanmi sliki, posebno pa še ne, ker.
slika ne kaže vsega obraza. Razen tega pa je bil v Čilu.
To je enkrat ena.«
»Kaj pa je mož počenjal tam?« ga je prekinil ko-
misar,
Hungertobel je pojasnil, da je upravljal neko kliniko
v Santiagu.
»V Čilu, v Čilu « je spet ponavljal komisar in pri-
pomnil, da tiči za tem nekaj več in bo težko dognati,
kaj. Da, Samuel ima prav, sum je nekaj strašnega in
izvira od samega hudiča.
»Nobena stvar ne napravi človeka tako slabega kakor
sum,« je nadaljeval, »to natanko vem
sem že preklel svoj poklic. Izogibati se ga je treba. Zdaj
je sum v nama, ti si mi ga vcepil. Rad pa ga zatrem, če
se ga tudi ti otreseš; kajti ti si tisti, ki se ga ne moreš
znebiti.«
in kolikokrat
Hungertobet je sedel na posteljo k staremu. Čisto ne-
bogljen se je zagledal v komisarja. Sonce je metalo po-
ševne žarke skozi oknov sobo. Zunaj je bil lep dan,
kakor je bil že tolikokrat v tej mili zimi,
»Ne morem,« je nazadnje zdravnik pretrgal tišino
bolniške sobe. »Ne morem. Naj mi bog odpusti, toda ne
morem se znebiti suma. Predobro ga poznam. Studiral
sem z njim. In dvakrat me je nadomestoval. Na tej sliki
je on. Tudi brazgotina ob sencéh, ki mu je ostala od ope-
racije, se vidi. Poznam jo, sam sem operiral Emmen-
bergerja.«
Hungertobel je snel naočnike z nosu in jih del v gor-
nji desni žep. Nato si je obrisal znojno čelo,
»Emmenberger?« je čez čas mirno vprašal komisar.
»A tako se piše?«
»Ker mi je že ušlo,« je vznemirjeno vzdihnil Hun-
gertobel, »Fritz Emmenberger,«
»Zdravnik?«
»Zdravnik.«
»In živi v Švici?«
»Klinika Sonnenschein na Züriški gori je njegova,«
je pojasnil zdravnik, »Dvaintridesetega leta se je izselil
v Nemčijo, od tam pa v Čile. Petinštiridesetega leta se
je vrnil in odprl kliniko, najdražjo bolnišnico v vsej
Švici.«
»Samo za bogate?«
»Samo za velike bogataše.«
»Ali kaj dosti velja kot znanstvenik, Samuel?« je
brskal naprej komisar.
Hungertobel se je obotavljal. Nato je dejal, da je
težko odgovoriti na to vprašanje, in nazadnje povedal:
»Njega dni je bil zelo dober znanstvenik, toda zdaj ne
vemo, če je to tudi ostal. Njegove zdajšnje metode se
nam zde sumljive, kajti o hormonih, na katere se je spe-
cializiral,, vemo toliko ko nič; in kakor na vseh področ-
jih, ki bi si jih rada osvojila znanost, se tudi tu marsikaj
mota v kalnem. Znanstveniki in mazači, včasih pa oboje
v eni in isti osebi. Kaj pa češ, Hans? Pacienti imajo
Emmenbergerja radi in verujejo vanj ko v boga. In pre-
pričan sem, da je za paciente, ki imajo dosti pod palcem,
to najvažnejše, saj jim tudi bolezen pomeni luksus.
Brez vere pa ni nič. Najmanj pa pri hormonih. In tako
žanje uspehe, v časteh je in denar mu priteka sam od
sebe. Mi mu pravimo tudi podedovček -«
Hungertobel je nenadoma odrezal, kakor da se kesa,
da mu je ušel Emmenbergerjev vzdevek.
»Podedovček? Zakaj pa ste ga krstili s tem imenom?«
Hungertobel je povedal, da je klinika že večkrat po-
dedovala zapuščine svojih bolnikov. Da je pač to moder-
no. Zdelo pa se je, kakor da ga peče vest.
»In to je vas, zdravnike, zbodlo v oči!« je pribil ko-
misar.
Nato sta oba utihnila, V njunem molku pa je bilo
nekaj neizgovorjenega, česar se je Humgertobel bal.
Nenadoma je vzkliknil ves prepaden: »Ne smeš misliti
tega, kar misliš!«
»Mislim samo tvoje misli,« je mirno odgovoril komi-
sar, »Bodiva natančna. Četudi bi bil zločin, kar misliva,
se ne smeva bati svojih misli. In če jih priznava pred
svojo vestjo, jih morava pretehtati in jih, če nimava
prav, izbrisati. Kaj pravzaprav misliva, Samuel? Misliva:
Emmenbergers svojimi metodami, ki se jih je naučil v
koncentracijskem taborišču Stutthofa, prisili svoje bolni-
ke, da mu zapišejo svoje premoženje, nato pa jih spravi
na oni svet.«
»Nel« je zavpil Hungertobel in dobil čisto vročične
oči. »Nel« Kakor brez moči je strmel v Bärlacha. »Tega
ne smeva misliti! Saj nismo živali!« je znova zavpil, se
dvignil in začel vznemirjeno hoditi po sobi sem in tja, od
stene do okna, od okna do postelje.
Nato je zavzdihnil; »Moj bog, tako strašne ure še
nisem doživell«
»Sum,« se je oglasil s postelje stari in še enkrat ne-
usmiljeno poovil: »Sum.«
Hungertobel je obstal ob Bärlachovi postelji in za-
prosil: »Pozabiva, Hans, kar sva govorila. Pustiva to.
Saj se včasih človeku zahoče, da se poigra z možnostmi
toda to ni dobro. Ne brigajva se več za Emmenber-
gerja. In tudi; čim bolj si ogledujem sliko, tem manj se
mi zdi, da je to on. Ne opravičujem se. Bil je v Čilu in
ne v Stutthofu
lage več.«
»V Čilu, v Čilu,« je ponavljal komisar in v njegovih
očeh je zasijala sla po novih prigodah. Napetost v njem
je popustila, zleknil se je in spet nepremično obležal z
rokami pod glavo.
»K bolnikom moraš, « je čez čas opomnil zdravnika.
»Čakajo te. Nočem te zadrževati. Pozabiva na najine
besede, najbolje je tako - res, ti imaš prav.«
In ko se je Hungertobel pri vratih še enkrat obrnil
k svojemu bolniku, kakor da mu ne zaupa, je komisar
že spal.
Congratulations @planetoceana! You have completed the following achievement on the Hive blockchain and have been rewarded with new badge(s) :
Your next target is to reach 1500 upvotes.
You can view your badges on your board and compare yourself to others in the Ranking
If you no longer want to receive notifications, reply to this comment with the word
STOPCheck out the last post from @hivebuzz: